Obisk mogočne trdnjave Petrovardin

V jesenskem času smo se veterani vojne za Slovenijo iz Domžal odpravili v južne kraje, kjer zaenkrat ni še nobene vstaje. Upamo, da bo v Vojvodini, kamor smo se odpravili še dolgo tako tudi ostalo. Srbi so namreč zelo »ratoboran« narod, kot sami pravijo, pa saj smo se tako, ali drugače srečali v letu 1991. A Vojvodina je preveč narodno mešana in so nekako navajeni živeti v raznoliki etnični skupnosti. So pa zelo ponosni na to kar so in kjer so, da bi se le mi Slovenci lahko malce zgledovali po njih, saj živimo v izjemno lepi deželi.

Obiskali smo znamenito trdnjavo Petrovaradin, ki zaseda zadnje obronke Fruške Gore in se dviga nad mogočno drugo največjo reko v Evropi, Donavo. Že pred stoletji jo je zgradila Habsburška monarhija in je zgrajena v treh nivojih, na vrhu je viden le zgornji del. Služila je kot mejna obrambna trdnjava pred turškimi vpadi in ni bila nikdar osvojena, tudi med drugo svetovno vojno ni bila porušena. No, mi smo jo osvojili, a je bilo to le prehodnega značaja.

Seveda, če greš v te kraje, moraš občutiti glavno mesto, Novi Sad, ki je po velikosti dokaj podoben Ljubljani, čutiti  pa je tudi vpliv nekdanje Avstro Ogrske, v kateri smo živeli skupaj še pred nastankom Jugoslavije. Zgodovina je pač neizprosna, morda bomo čez kakšno desetletje zopet živeli skupaj (EU). Sicer veliko tamkaj živečih prebivalcev trdi, da ko bodo Srbi prišli v Evropsko Unijo bo propadla (mi sicer srčno upamo, da ne že prej).

Obiskali smo še secesijsko Subotico in nekoč slano Paličko jezero. Doživeli gostoljubnost preprostih domačinov, pokusili lansko vinogradniško letino in ugotovili, da nimamo dobrega vina samo v Pod Alpskem svetu in se do nadaljnjega naposlušali balkanskih ritmov.

Veteransko- diplomatskih odnosov žal nismo vzpostavili, ker smo menili, da spomini še preveč sveži in bomo raje počakali na odprtje arhivov, če niso že vsega pokurili, kot to po navadi storijo naše te in one politične elite.

J. Gregorič